Na gugalnici ali lebdenje na točki nič

Andreja Blažič Klemenc
Spremna beseda k pesniški zbirki Na povrhnjici Zemlje Franca Merkača


Po zagorelih kolenih v počepu poplesavajo lise mareličine krošnje.
Tudi drevo je še mlado.
Dlan z vrha zajame mehurčkasto milnico.
Za trenutek neskončnosti vse obmiruje.
Mavrica odleti.
Šele nato tudi dih.




Avtorjevi poetični razmisleki so vzporednica vsakdanjiku, kjer je vse drugače prepoznavno in kjer pred neznanim raje zamižimo. Svetlobe, presenečenj in preglavic navadnih dni se dotikajo pronicljivo, s poglobljeno natančnostjo, nenavezanostjo, včasih lahkotnostjo in celo hudomušnostjo.

Tematika pesnitev je izrazito bivanjska. Izbor je prost neposredno izraženega družbenega naboja ali poučnosti. Zaznamuje ga le sled aktualizacije, z nitko pripete na sedanjost in nekoliko trdneje na nostalgično obarvano preteklost.
V ospredju je vez pisec : najširše stvarstvo, vesolje. Avtor izpoveduje večinoma notranji monolog, ki je le na trenutke obarvan dialoško. Imaginarni, a navzoči sočlovek je v vlogi (ne)nagovorjenega poslušalca.

Ubesedeni so zelo kratki drobci časa in natančno razkrivajo sosledice odtenkov poteka misli, rojevanja občutij. So kot majcena zrcalca, saj skozi prizmo drobnega vtisa, trenutka, impresije prezrcaljajo pogled na bivanje.

Proces upovedovanja in fokus bivanja sta postavljena na imaginarno, utvarno, točko nič, v sedanjost – umislek zavesti, ki smo ga iznašli, da se znajdemo v neposrednem toku. Točka nič je točka breztežnosti v gibanju gugalnice, od koder padanje v bližino početja prek najnižjega dela amplitude zaniha v novo početje. Je trenutek med izdihom in vdihom. Točka srhljive radosti, na kateri ni obstanka; je le nihanje, brezkrajno valovanje, večnost; zibajoče plivkanje morja v dramski zgradbi izpovedanih vsebin in pogledov na ubesedeno; moja kočija ima elipsasta kolesa.
Znajdemo se na težišču tehtnice, kjer se vse preveša v dvojice znano-neznano, spoznanje-utvara, zdaj-večnost, jaz-ti, banalno-pomenljivo, impresija-ekspresija. Naslov zbirke se v tem pogledu izkaže kot zavajajoč, saj napisano zrcali predvsem, kar je pod povrhnjico Zemlje.

Avtor izpoveduje doživljanje trajne preobrazbene nuje obstoječega. Slednje je vpeto v mrežo soodvisnih dejavnikov, ki naprej in vzvratno vplivajo drug na drugega. Sosledica pojavnosti neposredno prevrača prihodnost v preteklost, pri čemer je predvidena prihodnost vedno drugačna od resnične in se še tisti mali poznani reženj celote nenehno spreminja.

Izpovedovalec se opredeljuje kot neznaten, neizjemen del celote, brneča točka v vsemirju. Je nosilec kolektivne izkušnje, a v dojemanju in ustvarjanju v vsakem hipu enkraten. Stopa z zvedavim, včasih igrivim, pričakujočim korakom; je opazovalec, čuteči, mislec, matematik, artist, zapisovalec.
Ne omeji se le na glas razuma, marveč se izrazi kot celovit posameznik. S čuti, razumom, intuicijo in domišljijo pa pridobiva zgolj drobce vedenja in je v spoznavanju celote omejen. Kompleksna in večna je zanj nespoznatna in nedosegljiva. Ne spominja se je in nikdar mu je ni bilo in mu je ne bo dano dojeti. Skoraj vse se dogaja brez tvojega vedenja. To danost sprejema mirno in z zaupanjem v ustroj bivanja. Podstat njegovega občutenja je zavest, da je naš prostor-čas brezčasen, določen, urejen in da ima v daljavi izrisane prijazne oblike.

Radosten ledeni srh vznemirjenja ga spreletava le ob razkrivanju odtenkov bivanja ter ustvarjanju, ki se prevaluje v prijetno težki, opajajoči iztek doživetega. Prav tako tudi podoživetega, saj so pesnitve, čeprav čipkasto natančni posnetki/modeli notranjih ploskev (nezavedni?) odsevi vedenja o zgradbi brezmejnosti in brezčasnosti, katere del smo.
Raziskovanje celote – opisovanje sence usedline dneva, ustvarjanje –, četudi so spoznanja bolj slutnje kot gotovost in neznano ostaja neznano, pomirja, pripenja na os vesolja in daje občutek živosti.

Je početje gibkih besed, saj se njihova vloga in pomen lahko nepričakovano spremenita iz ene vrstice v drugo ali celo v eni sami; artizem, žongliranje, prebesedenje pomenov, igrivo ustvarjanje novih, a obenem matematično natančna premišljenost. Tudi besede so del sveta in torej spremenljive.
Odsotnost ločil in velikih začetnic ter mestoma dolge in kompleksne besedne zveze narekujejo angažirano pozornost. Pri opomenjanju verzov je bralcu ob strani tradicionalna stavčna struktura, izziv pa postavljajo izvirne besedne tvorbe.

Ničelna točka izbranih pesnitev je sklop v barvah se trgajo utripi. Vsebina se analogno odraža v kratkosti in zgoščenosti izbora. Prežetost z opojnim žarom polnosti bivanja diha impulz strastno naužiti se življenja v vsem, kar prinaša. Bivanje je polno, lepo, osrečujoče.

Po hipu ekstatične breztežnosti zanos v prostem padu zaniha v pomirljivi razplet, neizbežnost pristanka. Pesnik premakne zorišče z minucioznega razbiranja sedanjosti na odmaknjeno, a središčno – os vesolja. Tam zavest dobiva oble robove in se pusti prerasti spominom. Zveni mir, spraševanje o obstoju, kaj smo da smo, kanonična izpoved o neminljivem porajanju oblik življenja.

Senc ni. Le vedrina. Sij pojavnosti navznoter in sij od znotraj navzven.

Plamteče žarenje trenutka dogori v topel nasmešek iz bivanjske žerjavice.

Kako lepo je biti.

  Nakup knjige

Slovenščina